»Umetnostni zgodovinar Tomaž Brejc ga je zaradi njegovega teoretskega znanja in razumevanja zgodovine umetnosti označil za 'varuha tradicije', ki je – četudi zlahka uporablja sodobno vizualno tehnologijo – vedno najprej slikar, ki se poglablja v slikarsko metafiziko.«
»Kar je videl in doživel, je naglo našlo pot v njegov, včasih prav groteskno nasilni slikarski svet. Tu ni nič izmišljenega, vse je pristno, rdeča barva je zares kri, čutna substanca, trupla so raztelešena bitja, ne prikazni iz nočnih mor – le mi, ki tega nismo doživeli, videli, jih dojemamo kot figure iz nekega peklenskega življenja, ki se je včasih tragično, ali pa včasih prav bedasto končalo. Tu ni ironije, v resnici gre samo za slikarski izraz, ki je tako neposreden, da je še v smrtni muki živ.«
»Kar je videl in doživel, je naglo našlo pot v njegov, včasih prav groteskno nasilni slikarski svet.«
»In če me vprašate kdo pravzaprav uteleša postavo slovenske umetnosti v 20. stoletju, potem bi rekel, da je to ta intimna, perfektna, tehnično brezgrajna umetnost Marjana Pogačnika.«
»Mi nismo četrt stoletja za impresionisti, ampak za institucijami, ki omogočajo avtonomijo likovne umetnosti.«
»Je umetnik, ki je sodoben v svojem času. Slika trenutek, ki ga mora registrirati ne le zaradi svoje lastne poetične vsebine, ampak zato, ker komentira tudi širšo družbeno in svetovno dogajanje.«
»Verjel je v to, kar delam, pravzaprav še bolj kot jaz, ki sem vedno polna dvomov.«
»Izvrstnega domišljijskega inovatorja, ki vsak fragment likovnega dela izpostavi in ga naredi vidnega.«
»Ves čas se govori, da je slovenska umetnost stoletja zadaj, ampak to ni res. To samo pomeni, da ne gledamo dovolj natančno in da ne verjamemo v umetnike.«
»Njegova postavitev zajema nekakšen 'umetni realizem' našega obstoja, s katerim smo dosegli vrh človeškega absurda in ga prignali tako daleč, da vprašanje 'Kdo smo in kam gremo?' naenkrat ne zveni več domače.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju